in z njim koncertovanje, ki se je zaključilo z Nieti pred križankami, danes pa še rojstni dan ^3 in slovo od predavanj v okviru dodiplomskega študija. Čeprav ni več maj, ta še vedno ostaja moj najljubši mesec zaljubljanja, kofetkanja in prvega okušanja slane vode in veselja.
in kdaj pa kdaj zamuditi kakšno stvar. Tako sem recimo zamudila priložnost objavljanja fotografij prvih zvončkov (khm, kot da sem kdaj to res naredila) in sem jih samo komentirala pri drugih blogerjih. Posledično tudi nisem vzklikala "Pomlad je tu!" .
Tako lahko danes potrdim, da ima tudi lenoba svoje čare. Kajti pomlad še ni prišla. Preverjeno. Čeprav včasih prav varljivo sveti sonce. In potem si v vsem zagonu svežega dneva obljubim, da grem danes peš do stavbe, kjer opravljam dnevno tlako. In potem se sredi sončnega jutra iz nič uzame snežni metež z vetrom zavidljive moči (za Ljubljano... burje pač ne prekaša).
Tudi v današnjem primeru bi mi bolj koristila lenoba in odločitev o nepešačenju, kajti vmes, ko sem hitela do prve avtobusne postaje na poti, je sneg uničil mojo sveže polikano naglavno oglasje. Hura za lenobo.
zato res ne vem, zakaj že enkrat ne prekinem tega prekletstva gledanja. Včeraj sem se mu uspešno izogibala zaradi smučarskih skokov, danes sem sicer zamudila začetek zaradi tedenskega migriranja. Ampak na koncu vedno to gledam. Všeč mi ni nihče, glasovala še nikoli nisem.
Sicer pa jutri začenjam zadni "pravi" študijski semester s predavanji ob osmih zjutraj. Ponedeljkova jutra pač morajo biti študijsko naravnana :P
vse posmehljive poglede tistim, ki so diplomo pisali tri leta in pred tem mesece travmirali, da jutri pa začnejo pisati. Zame je že oddaja naslova cel projekt. Po tem, ko sem si vse zastavila že dva meseca nazaj, jo mesec nazaj neuradno prijavila, ima zdaj moja tema 5 različnih verzij. Jutri eno nesem v podpis, samo ne vem še katero.
bom tudi letos v novo leto vstopila z narastkom na laseh, razcepljenimi konicami las, nepovoskanimi nogami in okrušenim lakom na rokah. Ampak z veliko dobre hrane, pijače in predvsem dobre družbe.
Letošnje leto je bilo naporno, ampak hkrati tudi zelo dobro. Končno lahko sama vozim tudi vozila na štirih nogah, čeprav to počnem premalokrat. Končno sem se vsedla na letalo, in to sama. Velika razočaranja prinesejo veliko znanja in končno izgledam veliko manj podobna razočarani javni uslužbenki in veliko bolj študentki polni idej.
Upam, da mi novo leto prinese vsaj pol toliko zabav in sreče. Drugače si ju bom pač sama skreirala. Tudi ostalim želim, da si novo leto ustvarijo kar se da lepo in tako, da jim bo čimbolj odgovarjalo. Leto ne more biti srečno, če si tega sam ne želiš :)
V bistvu brčice niso bile seksi, avstrijci tudi ne, ne pa bi se ravno branila McCarthyja v rdeči jopci. Ne res se ga ne bi. Pivo je bilo pa dobro. (sledi obvezno poslušanje vseh posnetkov in branje komentarjev)
Posnetki niso moji. Jih ne uporabljam v komercialne namene, samo da pokažem kako fajn smo se imeli. Jaz pa ne slikam niti ne snemam med koncertom. Rajši uživam.
Take me out.
Sem poizkušala najti skrajno nešumeče posnetke. Zato ker tisto, kar sem sama videla in predvsem slišala pred samim koncerom na youtubu, jim dela krivico.
Dark of the matinée
Všeč mi je bilo kulturno obnašanje ljudi na koncertu. Po eni strani me človek na koncertu težko najde kje drugje kot zelo blizu odra, po drugi pa sem strašno klavstrofobična in se bojim gužvajočih. Avstrijci pri tem nimajo težav, saj se nihče ne gužva niti preriva, še grdo se ne gledajo-
Can't stop feeling
Special guesti so bili neki nemški mulčki (sory izrazu, wiki pravi, da so stari 18 let)... sej glasba ni bila tako zelo slaba (no ja), nemško ne razumem tako da o besedilih ne bi razglabljala, imidž je bil malo hecen za take froce. Ampak sem jim skozi lepo ploskala. Ne smemo otrok zatreti v kali.
Michael
Koncert je bil superfantastičen družba takisto. :) Me very happy.
Puščanje dolgih las, blond barva zamenjana z rdečo, nočni obhodi, krila, ki jih nikoli nisem nosila, vonj po zelenem in dobra družba. To so spremembe zadnjega leta. Ne vem, če bi se temu reklo kriza srednjih let (ker tako stara še nisem), druga puberteta (ker ni še tako dolgo od prve) ali samo strah pred odraslostjo.
Dejstvo je, da sem zadnje čase vsepovsod razen doma in da mi zadnje čase zmanjkuje časa še za spanje. Ampak nekdo me bo odpeljal ven na Franze.
November 21, 2009
Človek bi pomislil, da spišem kaj samo ko fehtam za darila
17:21
Že nekaj časa nazaj je Pepermintek objavil lepe volnene zapestnice, ki so enostavne za objavo. Ne bodi ga len sem si takoj naredila štiri (na sliki samo ena ker so ostale na začasnem prebivališču v Ljubljani) in bodi zelo len to objavljam že nekaj časa po nastanku. Na sliki so sicer trije kolutki volne, pokažem pa le tisto zapestnico iz srednje (ah težko je vsake 4 dni preseliti vse stvari in ne pozabiti česa vzeti s sabo) Kaj pa ostali? Se že kaj zavijate v volno (tako in drugače) za mrzle zimske dni?
Pisanje me sprošča in mi puca dušo. Ampak vsake toliko časa obstane, ko ugotovim, da me brer kdo, ki mi veliko pomeni. In neham pisati.
Trenutno pišem predvsem prošnje za delo. Kako mi je to nadležno si težko predstavljate, mogoče pa ste tudi sami na istem, ko se je najhuje vsiljevati nekomu. Ampak hej, kej denarja ne bi škodilo, ko pa imam miljontisoč želj in planov. Pisanje prošenj je izgleda uredu samo če ga primerjam z najbolj nevšečnim vprašanjem na razgovoru. Kaj pa vi lahko ponudite temu podjetju?
Hja, ponavadi svojemu delu prepustim večino prostega časa, misli in živcev. Samo to najbrž ni tisto, kar bi radi slišali.
Pisati ali ne pisati? Jaz bom še pisala, če me pa kdo bere, pa tudi ok ;)
