Moj mali prostor

September 5, 2006

Fuck off 18:35

Že dolg časa nazaj sem rekla, da se ne bom več brigala za vse nehvaležne, foušljive, zavistne, neprivoščljive in škodoželjne ljudi okrog sebe. Ampk zdej pa zares. Dost (vas) mam.

Ne morem verjet kok so eni lahko nesrmani. Kok mi lahko zavidajo ta moj bogi mali košček sreče. Kok mi ga hočjo uzet, poteptat in uničit. Grrrrrrr...

U soboto sva šla z Denisom mal u šoping. In tam k strela z jasnega sred City parka pred mene uleti znanka in me vsa vesela kliče po trgovini.

Kej več mi res ne pomeni. Sošolka od mojga brata. Sošolka od moje bestike. Zato sm se tud zmer trudla bit prjazna do nje. Drgač mi dol visi zanji, kuro neumno debilno.
No in ta kvazi znanka je celo leto tko pomalem sprašvala o men in o zdej že mojem bivšem (sej vem, moje življenje ji je blo zanimiv, tko kot tud življenje vseh drugih, pač more vse vedet o vseh). No in zdej je tud že zvedla, da nisva več skupi.

In sva jo srečala skupi z Denisom. Morm rečt, da je bil njen odziv, ko je opazla Denisa res grozen. Otročji. Posmehljiv. Sem ji tud povedala, da mi ni bil ušeč.

Res jst do zdej nikol nism nč grdga rekla čez njenga lubija, ki mi gre odkrito povedano na bruhanje in še par notranjih organov (tko pa sem končno spravla to ven iz sebe). Sam zakaj sm sam jst tko uvidevna do drugih. Drugič, ko ju vidim skupi se bom pačla od groze. Resno. BMK kwa si bosta mislna.

Tko ne morem verjet, da moj dragoceni plac na blogu posvečam takim primitivcem. Tud ti so bli del mojga življenja. Zdej jih ni več. Zame ne obstajajo.