Tkole pa že cel dan jst pa Jamesy pojeva. Zaenkrat naju sosedje še niso izgnali iz soseske, starši tudi še niso ponoreli... torej je primeren trentek, da še enkrat zapojeva.
Najprej sem oddala skoraj prazen izpit, nato pa še doživela šok ob rezultatih drugega izpita (bili so napačni. tudi prfoksi se lahko zmotijo). Da bo preostanek dneva lepši ga bom prespala. It can`t get worse.
January 18, 2008
Take off your mask
22:36
V svetu blogov obstaja stvar, ki se ji reče anonimnost. Eni se je bolj poslužujejo, drugi se jo malo manj. Moj virtualni svet se ne razlikuje veliko od mojega resničnega sveta. Na internetu nimam lažnih identitet, ne skrivam se, ne pretvarjam. V resničnem življenju imam ravno tako slabe kot dobre dni in moj blog je vsaj delni odraz teh občutij. Vendar pa me anonimnost drugih in njihova želja po le tej ne moti. Vesela sem vsakega komenarja, pa čeprav mi napišeš samo, da se motim. Zato dopuščam anonimne komentarje, čeprav so me ljudje že prepričevali v nasprotno. Pustim jih zato, ker mogoče bi nekje nekdo rad pustil mnenje, stavek ali pa samo besedo ... pa ne bi mogel ali pa ne bi želel drugače Vendar pa danes rišem mejo anonimnosti na svojem blogu. Ker me motita dve stvari. Prva so ljudje, ki me poznajo, vedo kje živim, katerega zobarja imam, kje rada spijem jutranji kavico ter koliko bratov imam. Vendar pa se ti ljudje o mojem življenju ne pogovarjajo z mano v mojem realnem življenju, pač pa mi puščajo anonimne komentarje. In se še naprej obnašajo, kot da ne vedo nič o tem. Občutki ob tem so sila neprijetni, ker se ti zdi, kot da nekdo spremlja tvoje življenje in te opazuje, ti pa ne veš kdo je in ne veš s katerega kota te opazuje. Druga stvar, ki je ne maram je žaljenje in zmerjanje mene. In kot avtorica bloga si dopuščam pravico, da v celoti cenzuriram anonimne komentarje, ki me žalijo. Lahko je biti pameten, če si anonimen. Jaz stojim za svojimi besedami tudi ko nisem. Snemite svoje maske in ne bodite samo voayerji. Ker je občutek veliko boljši.
Komentarji so z namenom izključeni. Prosim ne trudite se komentirati postov, kjer so komentarji zaklenjeni. So samo zaradi nestrpnih komentatorjev.
Čudna so pota našega prostranega vesolja. Da bi bil ta teden še bolj tečen, sem na poti v Lj, bolj natančno na cestninski postaji Brezovica ugotovila, da sem doma pozabila kabel (vsi ostali ga imenujejo polnilec) za prenosnik. Ljuba škatla se je izkazala in cele 4 ure celo delala samo z baterijo potem pa se poslovila. Ker smo ravno v času finiširanja seminarskih, ki so po vsej sreči še skupinske in nujno rabim internet, sem preseljena v računalniško učilnico na faksu. Še dobro, da je faks blizu. Najbrž bom kmalu dobila naziv fakultetnega inventarja, ker toliko časa preživim tuki.
January 8, 2008
Kazen božja ali Kdaj bi bil najbol primeren čas za temeljito obnovo študentskih domov
18:21
Vsi tisti, ki ste ob zgornjem vprašanju mogoče pomislili na odgovor, ki bi bil kakorkoli v smislu: poleti; potem najbrž trpite za sindromom naivnih prijaznežev, ali po domače debilčkom. Če ste malo manj humani boste to postavili na začetek izpitnega obdobja, ker je to veliko bolj zabavno. Zabavno se najbrž zdi tudi delavcem, ko te navsezgodaj zjutraj pričakajo v kuhinji, medtem ko ves zabuhel in pomečkan in v prekratki pižami gledaš kam hudiča je izginila cela kuhinja, ter zakaj voda v kopalnici ne teče oz. jo spolh več ni. Vsem ostalim, ki jim vrtanje v glavo, pardon po stenah, malo manj zabavno, pa je to najbrž Kazen božja za vse prežurane noči, pobruhana stopnišča ter neplačane položnice.
Seveda to ni nikakršna nehvaležnost ob popolni renovaciji vseh odtočnih jaškov, ampak včasih pa vseeno izpade kot primer slabega humorja.
Pa ne tist strah pred pajki in ne pred višino. S tema dvema se soočam skoraj vsakodnevno in vsakič lažje ju premagujem. Tudi klavstrofobijo, sicer zaradi lenobe, ampak tudi to je nekaj. Obstaja pa en strah, ki se mu ne upam pogledati v oči. Tisto kar mene paralizira je strah pred neuspehom. Ta je včasih tako velik, da me čisto paralizira in odvrne od kakšne namere, ki bi bila zelo dobra in koristna, pa si je ne upam izpeljati. Razgovor za delo, izleti v nezano, tisoč in en življenski izziv... Vse to mi je postalo odveč in ničesar več se ne lotim dovolj samozavestno. Nekaj podobnega je zadnje čase na območju ljubezeni. Enostavno nisem več tako naivna in kajvemkaj kot pred tremi leti, in se niti ne upam spuščati v karkoli, kar bi me potencialno lahko ranilo. Moj trenutni življenski moto je skoraj če ne tvegaš, se ti ne more zgoditi nič slabega. Think again. Temu sploh ni tako, in tudi če ne tvegam, sem lahko še vedno zavrnjena in prizadeta. Zakaj torej ne stopim že korak naprej in si spet upam?
da se spravim k konkretnemu učenju. Za začetek sem si nabavila mesečno zalogo mavrice. Tako prvi korak je storjen. Zdaj bom nekaj dni panično čistila stanovanje, nato nekaj dni iskala vse zapiske... potem pa... bo izpitno obdobje že mimo ;)
1. no u bistvu nisem čist sama. v študentu se zmer kdo najde. sem pa v satnvanju sama 2. u bistvu ni lih home, ampak sm ga že navajena zato ga imenujemo home II.
Hrane sem si skuhala kot bi nas bilo vsaj 5 na kosilu, pojedla sem jo vsaj za 4 ljudi.
