Danes sem, tako kot že vsak dan v zadnjih dveh letih, peš romala iz železniške do faksa. Lušen sprehod. V 20 min se lih lepo zbudiš in zbrihtaš za predavanja. Ampak danes sem imela prav lep sprejem pred ministrstvom za obrambo (in tukaj zanalašč pišem z malo začetnico, ker jih od danes naprej preziram. res). Kot že rečeno, vsak dan romam po pločniku ob Vilharjevi mimo omenjenga objekta do faksa. Včasih srečam kakšnega vojaka... včasih jih več stoji pred vrati... ampak to kar se mi j zgodilo danes. Tega jim pa ne oprostim. Pridem čez semafor in na pločniku srečam prvega vojaka. Ker se mi simpatični dečko nasmeje in me lepo pozdravi, mu odzdravim in že hitim naprej mimo drugega vojaka, ki me ustavi in začne hrulit name. Da kaj se grem, da kje hodim (hm... po pločniku), da to pa tko ne gre, ogrožam varnost, pa da če sploh vsem kdo pride (hm... ne. I don´t really care. jst grem sam mim po pločniku). Ful sem bla jezna, ker itak niti nikjer ni bilo nič označeno, da bi se mogla komu izognit al pa umaknit, pa tud ne vem kateri visoki vojaški riti naj bi se umikala. Ceste so javne, predvidevam, da pločniki tud. Pa tud vem, kje stojijo table o območjih posebnega pomena, in ne, ni jih na pločniku. Mal prijaznosti pa jim tud ne bi škodlo. Če bi me lepo opozoril in prosil da se prestavim na drugo stran ceste na pločnik, bi to mogoče še storila. Tako pač ne. Si pa ne predstavljam, kaj bi omenjeni gospod naredil z mano, če bi me mogoče malo zaneslo, in bi mi noga stopila na travo, ki vodi k ograji. Najbrž bi me zaprli kot najhujšega državnega sovražnika. Kar sprijaznimo se, če meter šestdeset visoka blond punca, ki jih po pravici ne kaže več kot šestnajst, res predstavlja tak problem, potem predlagam, da naj drugič, ko dobijo velepomemben obisk, zaprejo celo vojkovo, vključno z vsemi faksi v bližini. Da bodo tuji državniki vedeli, da pri nas ni heca. Da smo obični državljani itak vsi po vrsti potencialni teroristi.
dns se mi ne da pisat. U bistvu bom do jutri najbrž pisala neko packarijo za faks. Ampak za lepši večer, obvezno poslušanje. Ker je vsak dan prelep, da bi se prezgodaj končal.
Življenje je težko, in drago. Vem. In ljudje se znajdejo, kqkr se le morejo. Eni npr. obiramo Zoisa in zraven še malo delamo. Pa občasno od kake tete dobimo kak evro, pa gre. Ampak ene stvari so pa res že skor mal smešne. Med iskanjem po Bolhi sem najdla nekaj takih. Bi npr. radi kupili poster skupine bepop za samo 0,01€? Ali pa od Kelly family? In če klikamo še malo naprej... nekateri prodajajo stvari iz cele svoje omare, pa najbrž še mal iz mamicine pa očitove. Vžigalnik, kemični svinčniki, vmes sem našla še zapiske za predmet, ki ga imam tudi jaz letos (in tudi jaz imam zapiske, prodam za kavico na faksu, kar stane občutno manj)
Šele zdaj vidim, kako mečem zaslužek stran. Oblačila, ki se jih naveličam, podarim naprej, stare posterje sem pometala v koš že leta nazaj, kemične svinčnike izgubljam kot po tekočem traku, vžigalnike pa posojam in pozabim kje so. Ah
Sedim za pisalno mizo, poleg leptopa imam dve šalčki kakava s smetano (ja oboje je zame) in gledam kako sneg beli sosednje vrhove. Snežnik, Nanos, Kalič... vse je že belo. Sej me ne bi ful motilo, če bi pobelilo samo sosenje vrhove, ker pa tud jst ne živim tako zelo nizko je belo tudi dvorišče pod mojo sobo. In pot do ceste. In cesto do železnice.
Zima ni zame, pa če se še tako trudim. Smučam ne, sankam enkrat na dve leti, drsam pa samo v dvoranah.
Ko se mi življenje ustavi zaradi preobilice čustev, ki jih ne morem, niti ne znam več nadzorovati, potem vedno posežem po spremembah. Pa te niso take, kot bi morale biti. Ne znam si nepsoredni urediti tega nereda v moji glavi. Vse poteka počasi, posredno in z majnimi koraki. Najprej začnem športat. Počasi. S sprehodi u gozd. Pilates. Tek. Ko je to opravljeno porihtam še prehrano. In se odločim, da rogljiček na poti na faks ni zajtr, pica po faksu pa ne kosilo. In potem gre počasi vse na bolše. Brez posebnega razmišljanja, odpovedovanja in mučenja samega sebe. Zdej rabim samo še mal vzrtajnosti, da ohranim tak ritem še naprej, in ne zapadem spet v kako depresijo, ki jo po možnosti zdravim na vse ne prave načine.
bom pri približno 26, 7 letih bila zajebana karieristka, ki se ga bo vsak vikend zadevala, ker drugače sploh ne bo znala shajati z izbruhi emocij. Na tem mestu lepo prosim preslišimo vse tiste o najlažjem faksu z najtežjimi vrati. Če ima kdo željo lahko po cele dneve skupaj delava domače naloge, ponoči pa delava še vso ostalo navlako esejčkov in seminarskih. Čeprav nisem človek za timsko delo, mi družba ne bi škodila. Ja težko je bit perfekcionist. Ne vem, kje točno se mi je to zgodilo. Nekje med srednjo šolo, kjer sem bila res povprečna, da bolj že ne bi mogla biti, in neskončnostjo sem se ustavila tuki, kjer pač morem vse nardit super, ne sam dobro. In to me jebe. Ta moja trma, da ne bom več neki povprečnega, da bom neki nardila iz sebe. No jebe me tud vsakodnevna vožnja v Lj, to je že drugo poglavje, o tem ne govorim več. Zdej pa delat.
Dns sm šla prvič k zobarju zarad bolečin. Že med čakanjem mi je blo slabo od hudga. Zdej mi je slabo od bolečin. Pa še cel esej morm dns skup spacat k jutr ne bo časa. :S
Kok paše ta komad dns. Res. Čeprav sploh nisem depresivna al karkoli. Enostavno hud komad. Čeprav se mi je u četrtek med gledanjem podelitve EMA nagrad po glavi podila samo ena misel: Oh God, just sent her to rehab. Škoda, ker se ljudje tako radi uničujemo.
ps.hkrati se tudi barve na mojem blogu vrčajo k črni. zima je. treba bit depresiven.
Že par dni spremljam rompompom med slovenskim blogovjev o tem, da gre Blogorola offline. In kaj brezplačniki pomenijo meni? Glede na to, da živim v rovtah, tri hribe in pet ovinkov stran od ljubljane, kjer je edini brezplačnik regijski časopis, ki nam ga baje plačuje župan, sem bila nekaj časa zelo zafrustrirana, ker nisem vsak dan na poti v šolo dobila gore papirja, ki je kasneje romal v star papir. In potem je prišla vožnja z vlakov v Lj, in sedaj se vsakič ko stopim z vlaka, izogibam ničhudegaslutečim mulčkom, ki mi v roke porivajo žurnal. Ok sem ga prebrala enkrat, pa druga dan še enkrat... potem sem se naveličala. Najdalši članek v njem namreč komajda vzbudi željo po kakšnem konkretnem branju, revije pa je itak že konc predn dvakrat obrneš list. Nekaj časa sem si na faksu uzemala zastojn izvod Dela, pa se je ta izkazal kot zelo nehvaležno branje med vožnjo z vlakom. Med listanjem sem vedno iskala nove in nove poze, nato sem se naveličala. In tako med vožnjo ponavadi berem kar študijsko gradivo (juhu) in upam, na kak brezplačnik, ki bi malo popestril dogajanje.
potem bodimo morbidni do konca. 1. ne maram rožic. prav tako si nikoli ne želim biti rožica. 2. svečke so kul. če se prižge eno zvečer na okenski polici. vse ostalo je onesnaževanje narave in razkazovanje pred sosedi. 3.ne maram tišine. še posebno tiste z velikim t. namesto tega bom vesela, če mi bo robby zapel Angels. Tud kakšna druga njegova bi zažgala. Da ne omenjam last kiss by moji najlubši pearl jam. to je samo par predlogov. odprta sem tudi za kak drug predlog 4.nikoli nisem bila verna. prosim spoštujmo to tudi na dan, ko me ne bo več, tako da brez nepotrebnih stricov v črnih oblekah 5.pogreb je pogreb. če si tam ok, če te ni tud. in čeprav žale ponujajo prenos pogreba po netu, bi se tej možnosti izognila. nikoli nisem namreč rada pozirala pred kamero. to je zaenkrat to uživajmo življenje dokler je še tu.
