To mi je rekla moja Kejti, ko sem ji povedala kako štorjo sem mela u ponedeljek pri nakupovanju.
Na netu sem opazala
šuzice in valda sem se ob prvem prostem momentu podala iz faksa na drug konec Lj, da jih le čimprej probam. Začuda, so mi ble prov, celo zapela sem jih. Cena je pa tud čist primerna. Juhu povlečem ven bančno kartico, prodajalka da vrečko... in pol čakamo... in čakamo... kartica prvič ne prime, drugič tud ne,... petič tud ne...

Ok čudno, vem, da sem si pustila na računu zadost keša. Kaj se zdej to grejo.
Grem do banomata čez cesto. Pred bankomatom tri upokojenke in dva upokojenca. Ojej pa lih na tist dan naletim, ko talajo pokojnine. Tetke pa strici so nek čudn gledal u tist bankomat. Tko ene 15 min. Pol končno pridem na vrsto in ugotovim, da ne dela.

Ok, sem si rekla, bomo šli pa u banko. In tam še večja vrsta upokojencev. Ko pridem na vrsto ugotovim, da je edin dokument, ki ga mam pr sebi indeks, in da zato ne morem dvignt gotovine. Vsa potlačena se odpravim nazaj do trgovine, kjer mi prodajalka obljubi, da mi bo čez praznike spravila moje šuzice.
Vsaj neki dobrega. Zato gre, tud jutr na faks na vaje, da grem lahk še v trgovino.