
Včasih se mi življenje ustavi in ne vem več kam in kako. Preprosto vegetiram v nekem stanju in razmišljam. Mogoče preveč razmišljam in je to moj problem.
Preprosto sem se spet ustavla in ne vem kam naprej. Faks mi je ušeč. Res. Ampak če bom še nadalnjih miljontavžnt let prebila za knigami se mi bo utrgalo. Sej vem, da sem jamrala tud ko sem delala. Ampak fuck kok je težko počet karkol ko zunaj sije sonce.
Jeseni se najbrž selim u Lj. Ker mam dost vlakov, čakanja, tastarih ki morijo s tem če zadost jem pa spim ... dost mam tud sebe. Še rajši bi šla nekam daleč stran, ampak Maribor mi ni ušeč (pa brez zamere), u Koper gre že tamal... Tujina je mogoče zaenkrat mal predaleč od mojih parih ljubljenih osebkov.
In želim si njega. Ampak kaj ko mam že zdej tako zmešnjavo od lajfa. A ni bla učasih ena risanka o enem psu, ki mu je blo ime Zmešnjavca? Tak, ki mu je šlo res vse narobe, pa še majčken je smrdel. No smrdim ne. Drugač sem pa res podobna temu ščenetu.
No spet sem se zmedla in zašla. Sej tko al tko zmeri.