Ne vem, če naj napišem al ne. Ampak zdi se mi, da končno lahko napišem, da sem zadovolna sama s sabo, s svojim življenjem, službo, drugimi, vsem.
Ne ni vse popolno. Daleč od tega.
Ampak mogoče se človek navadi živeti s tem, se veseli majhnih radosti (hvala čebelci za najbol dišeče milo), se ne sekira zaradi tečnih ljudi, mu je vseeno.
Lepo je, ko te kdo vpraša kako si, in mu ti brez pomisleka rečeš, da super, da nikoli bolše.
Pa te vpraša kako to.
A morem met poseben razlog, da nekaj dni na leto ne jamram nad svojim življenjem, ne obupujem nad zadnjim izpitom, ki mi je ostal.
zdej pa grem naprej s svojo srečo morit svojo družino