ko med iskanjem po googlu spet najdem tvoje slike.
Vem, da si grozno aktiven član enega izmed naših krajevnih klubov. Glavni. Ampak prosim. To je preveč zame.
Postajam patetična, ker se na cesti ozrem za vsakim avtom, ki bi bil podoben tvojemu. Povsod te iščem. Mogoče pa že namenoma vpisujem take iskane pojme, ki mi bodo pokazali tebe. V tem trenutku ne vem več. Ker ne morem več razmišljati. Ker spet tako boli.
Vem, da sem spet forisirala nekaj, česar več ne bo. In česar mogoče sploh ni bilo. Kljub vsem tvojim poljubom, ko sem se počutila najsrečnejšo na svetu.
In zdaj nisi več ob meni. In še bolj kot partnerja te pogrešam kot prijatelja. Ker se ni nihče drug pripravljen skregati z mano samo zato, da bi mi povedal, da se splača živeti, in da bo enkrat bolje.
Ker mi nihče ne pove, da sem čudna.
In potem ni ničesar več.
Labels: love