<body>


Sem vse kar vidiš in slišiš
nisem pa tisto, česar ne napišem.

Arhiv

August 2006
September 2006
October 2006
November 2006
December 2006
January 2007
February 2007
March 2007
April 2007
May 2007
June 2007
July 2007
August 2007
September 2007
October 2007
November 2007
December 2007
January 2008
February 2008
March 2008
April 2008
May 2008
June 2008
July 2008
August 2008
September 2008
October 2008
November 2008
December 2008
January 2009
February 2009
March 2009
April 2009
May 2009
June 2009
July 2009
August 2009
September 2009
October 2009
November 2009
December 2009
January 2010
February 2010
March 2010
June 2010

Linkam, linkaš...

Kolibri
nihljaj
Bejbika
friends
friends
friends
friends
friends
friends
friends

September 2, 2007
Blog 21:33

6 comments

Tale objava mi že dolgo leži nekje med osnutki, in ker trenutno nimam posebnih inspiracij, bom kar načeala to nadležno temo.
Če ste prišli do te strani, potem najbrž že veste, kaj je to blog (razen če spadate med tistih 115 ljudi, ki me je našlo po ključni besedi na črko d... ne veste? potem niste med njimi) in ste se z njimi že sprijaznili.
Dns sm se spet nasmejala ob branju foruma (priznam, vsak ma svoje šibke strani. Tale je takoj za cigareti).
Upam, da koga ne užalim, če mal komentiram določene izjave (no sej dotični sploh ne berejo blogov).

Pa sem pomislila - kaj ljudi pravzaprav žene do tega, da odprejo svoj lasten blog in vanj pišejo vse, kar jim pade na pamet? Je eden izmed možnih razlogov mogoče ta, da v resničnem življenju niso deležni dovolj pozornosti ali pa nimajo poguma z ljudmi razčistiti probleme oz. konflikte, ki jih pestijo, na štiri oči?
Sama sem tudi v realnem življenju glasna, pozornosti imam dovolj, hvala za skrb vseeno.

Noben razsoden človek, ki pomisli na morebitne posledice, ne bo pisal bloga (četudi bo vanj pisal samo kako se pomlad prebuja - kot da ne vidimo!?). Pišejo ga zgolj in samo tisti, ki imajo več kot preveč časa ali pa so nesrečni da je joj. Če si srečen in zadovoljen v svojem življenju, ne boš dnevno preždel za računalnikom cca. dve uri, da boš spisal podroben opis oz. prelet dneva, kar seveda vključuje pritoževanje nad x ljudmi. Res neolikano! Tisti dve uri bi raje živeli življenje, ne pa verjeti, da je v virtualnem svetu vse lepo in prav. Najlažje je pač sedeti v udobnem naslonjaču z vsem pri roki in neposredno od tam tarnati, kako je vse zakomplicirano ter sortirati težave po abecednem vrstnem redu.
Še lažje je tri ure sedeti pred tvjem s čokolado v roki in gledat limonade. Ampak tega žal ne počnem.
Pisanje blogov kaže na "izobraženost" približno toliko kot pojavnost na Glasujzame in podobnih.
V 95 % primerov - attentionwhoranje.

Pa sem vedla, da bi blo bolš, da bi se prijavla na GZ. Potem bi mi taki pametnjakoviči lakhko limali desetke. Pa lubčke.

Torej, kako zafrustrirani ste danes pisci blogov? Smo že potočili liter solz in iz nas izlili gnev na ostale revčke?

Jst bom še naprej ´smetila´ splet s svojimi mislili. Če koga moti, potem to no moj problem.

Labels: