Nekaj dni nazaj, ko sem bolna ležala v postelji, naveličana nad sabo in celim svetom, ko sem pogledala že celo sezono Ugly Betty in Razočaranih gospodinjj, ki žal niso zadovoljie mojo željo po ogledu nečesa zanimivega, , sem si na google video ogledala film
Foureyedmonsters. Kljub moji skeptičnosti se je nizkoproračunec (ki najbrž niti ni imel proračuna) izkazal za zelo zanimivo delo.
Mogoče zato, ker sem bila pod vplivom tablet in vročine, mogoče pa iz čisto drugačnih razlogov... film mi je bil res všeč.
Dobra zgodba, posneta na zanimiv način.
In kaj je tisto, kar se me je najbolj dotaknilo?
Način, kako sta komunicirala glavna junaka. Junaka, ki to nista. Okolica bi ju najbrž označila za neprilagojena. Drugačna.
In kako komunicirata?Brez uporabe besed. Vsaj tistih izgovorjenih. Da na prvem zmenku ne bi prišlo do zadrege in neprijetne tišine (ki jo najbrž vsi poznamo). Ideja se zdi na prvi pogled prav romantična. Junaka komunicirata z pisanjem na lističe, risanjem, dotiki, poljubi...
Vendar pa tudi brez uporabe govorjenja lahko pride do konfliktov.
In čeprav to mogoče ni bilo bistvo tega filma, čeprav sta mogoče zaljubljenca samo hotela zaslužiti nekaj denarja... kljub vsemu še zmeraj film pokaže pomembno dejstvo. Da je kljub vsej tehnologiji še vedno potrebno se naučiti komunicirati z drugimi. Da izogibanje nekemu problemu ne pomeni, da bo tudi ta problem izginil.
Vsaj tako jaz dojemam ta film.
Čeprav tudi meni zapaše, da ne govorim sploh. Pa sem zato čudna. Včasih pač paše nekaj drugega.
Tudi ogled filma, ki ni zadnja umetnost holiwudske produkcije.
Vendar pa... kolikor je gledalcev... toliko je lahko interpretacij.
Labels: TVjka