Že par dni spremljam rompompom med slovenskim blogovjev o tem, da gre Blogorola offline.
In kaj brezplačniki pomenijo meni?
Glede na to, da živim v rovtah, tri hribe in pet ovinkov stran od ljubljane, kjer je edini brezplačnik regijski časopis, ki nam ga baje plačuje župan, sem bila nekaj časa zelo zafrustrirana, ker nisem vsak dan na poti v šolo dobila gore papirja, ki je kasneje romal v star papir.
In potem je prišla vožnja z vlakov v Lj, in sedaj se vsakič ko stopim z vlaka, izogibam ničhudegaslutečim mulčkom, ki mi v roke porivajo žurnal. Ok sem ga prebrala enkrat, pa druga dan še enkrat... potem sem se naveličala. Najdalši članek v njem namreč komajda vzbudi željo po kakšnem konkretnem branju, revije pa je itak že konc predn dvakrat obrneš list.
Nekaj časa sem si na faksu uzemala zastojn izvod Dela, pa se je ta izkazal kot zelo nehvaležno branje med vožnjo z vlakom. Med listanjem sem vedno iskala nove in nove poze, nato sem se naveličala.
In tako med vožnjo ponavadi berem kar študijsko gradivo (juhu) in upam, na kak brezplačnik, ki bi malo popestril dogajanje.
Labels: bloganje