Ko se mi življenje ustavi zaradi preobilice čustev, ki jih ne morem, niti ne znam več nadzorovati, potem vedno posežem po spremembah. Pa te niso take, kot bi morale biti. Ne znam si nepsoredni urediti tega nereda v moji glavi.
Vse poteka počasi, posredno in z majnimi koraki.
Najprej začnem športat. Počasi. S sprehodi u gozd. Pilates. Tek.
Ko je to opravljeno porihtam še prehrano. In se odločim, da rogljiček na poti na faks ni zajtr, pica po faksu pa ne kosilo.
In potem gre počasi vse na bolše. Brez posebnega razmišljanja, odpovedovanja in mučenja samega sebe.
Zdej rabim samo še mal vzrtajnosti, da ohranim tak ritem še naprej, in ne zapadem spet v kako depresijo, ki jo po možnosti zdravim na vse ne prave načine.
Labels: take it easy