bom pri približno 26, 7 letih bila zajebana karieristka, ki se ga bo vsak vikend zadevala, ker drugače sploh ne bo znala shajati z izbruhi emocij.
Na tem mestu lepo prosim preslišimo vse tiste o najlažjem faksu z najtežjimi vrati. Če ima kdo željo lahko po cele dneve skupaj delava domače naloge, ponoči pa delava še vso ostalo navlako esejčkov in seminarskih. Čeprav nisem človek za timsko delo, mi družba ne bi škodila.
Ja težko je bit perfekcionist. Ne vem, kje točno se mi je to zgodilo. Nekje med srednjo šolo, kjer sem bila res povprečna, da bolj že ne bi mogla biti, in neskončnostjo sem se ustavila tuki, kjer pač morem vse nardit super, ne sam dobro. In to me jebe. Ta moja trma, da ne bom več neki povprečnega, da bom neki nardila iz sebe.
No jebe me tud vsakodnevna vožnja v Lj, to je že drugo poglavje, o tem ne govorim več.
Zdej pa delat.
Labels: faks