<body>


Sem vse kar vidiš in slišiš
nisem pa tisto, česar ne napišem.

Arhiv

August 2006
September 2006
October 2006
November 2006
December 2006
January 2007
February 2007
March 2007
April 2007
May 2007
June 2007
July 2007
August 2007
September 2007
October 2007
November 2007
December 2007
January 2008
February 2008
March 2008
April 2008
May 2008
June 2008
July 2008
August 2008
September 2008
October 2008
November 2008
December 2008
January 2009
February 2009
March 2009
April 2009
May 2009
June 2009
July 2009
August 2009
September 2009
October 2009
November 2009
December 2009
January 2010
February 2010
March 2010
June 2010

Linkam, linkaš...

Kolibri
nihljaj
Bejbika
friends
friends
friends
friends
friends
friends
friends

January 4, 2008
Strah 19:20

4 comments

Pa ne tist strah pred pajki in ne pred višino. S tema dvema se soočam skoraj vsakodnevno in vsakič lažje ju premagujem. Tudi klavstrofobijo, sicer zaradi lenobe, ampak tudi to je nekaj. Obstaja pa en strah, ki se mu ne upam pogledati v oči.
Tisto kar mene paralizira je strah pred neuspehom. Ta je včasih tako velik, da me čisto paralizira in odvrne od kakšne namere, ki bi bila zelo dobra in koristna, pa si je ne upam izpeljati. Razgovor za delo, izleti v nezano, tisoč in en življenski izziv... Vse to mi je postalo odveč in ničesar več se ne lotim dovolj samozavestno.
Nekaj podobnega je zadnje čase na območju ljubezeni. Enostavno nisem več tako naivna in kajvemkaj kot pred tremi leti, in se niti ne upam spuščati v karkoli, kar bi me potencialno lahko ranilo.
Moj trenutni življenski moto je skoraj če ne tvegaš, se ti ne more zgoditi nič slabega.
Think again.
Temu sploh ni tako, in tudi če ne tvegam, sem lahko še vedno zavrnjena in prizadeta.
Zakaj torej ne stopim že korak naprej in si spet upam?