Pa ne tist strah pred pajki in ne pred višino. S tema dvema se soočam skoraj vsakodnevno in vsakič lažje ju premagujem. Tudi klavstrofobijo, sicer zaradi lenobe, ampak tudi to je nekaj. Obstaja pa en strah, ki se mu ne upam pogledati v oči.
Tisto kar mene paralizira je strah pred neuspehom. Ta je včasih tako velik, da me čisto paralizira in odvrne od kakšne namere, ki bi bila zelo dobra in koristna, pa si je ne upam izpeljati. Razgovor za delo, izleti v nezano, tisoč in en življenski izziv... Vse to mi je postalo odveč in ničesar več se ne lotim dovolj samozavestno.
Nekaj podobnega je zadnje čase na območju ljubezeni. Enostavno nisem več tako naivna in kajvemkaj kot pred tremi leti, in se niti ne upam spuščati v karkoli, kar bi me potencialno lahko ranilo.
Moj trenutni življenski moto je skoraj če ne tvegaš, se ti ne more zgoditi nič slabega.
Think again.
Temu sploh ni tako, in tudi če ne tvegam, sem lahko še vedno zavrnjena in prizadeta.
Zakaj torej ne stopim že korak naprej in si spet upam?