Danes spet čakam na poštarja. Da mi prinese še torbico za
ljubčka, da bova potem lepa, pa da se bova lahko skupaj sprehajala.
Mogoče postajam obsedena z nakupovanjem prek neta, ali pa se mi mogoče samo ne da za vsako stvar hodit u lj.
Tko je bolj enostavno. Ampak tud stresno. Ker bi me skor kap, ko sem vidla kako je uslužbenka na pošti odrivala škatle, da je prišla do moje.
Upam, da pride kmalu, ker imam popoldne še roditelski sestanek za tamauga. Juhu. Že vidim, kako umiram dobri dve uri med ostalimi mamicami.
Labels: še vedno bluzim