Moj mali prostor

September 24, 2007

Verujem 18:44

v sebe. V Janjo. V tisto osebo, ki se je še v vsaki dilemi odločila za svoje življenje, ne glede na to kako si je v nekaterih trenutkih želela prenehati dihati. In ki je bila še vedno in v vsaki situaciji odgovorna za svoja dejanja.

Kljub temu pa spoštujem vse vere. Do te mere, da me ne moti če je moj sosed musliman, krščan ali pa pravoslavne vere. Imam vse tri. Nikoli ne uganete kateri mi povzročajo anjveč preglavic.
In bolj kot vse druge teme, ki smo jih obravnavali pri pripravah za na maturo iz sociologije mi je bilo všeč prav poglavje namenjeno religiji. Še pri geografiji sem se najbol veselila vprašanj povezanih z religijo. Ker sem potem napisala cel esej o verski sestavi neke zakotne državice.Ker mi je to res zanimiva in fascinantna stvar. Ker sem prebrala že cel kup knjig o veri, verstvu in nevem še čemu. Ker sem trikrat prebrala Siddharto, da sem doumnela zakaj mi je tako všeč. Ker enostavno obožujem vse stvari povezane z religijo, ker so mi fascinantne.
Vendar na koncu konca pri vsaki veri spoznam, da s čaščenjem totemov ali pa Boga v bistvu častimo sami sebe. Le da eni to počnemo malo bolj neposredno kot drugi.
Čaščenje samega sebe je po mojem le malo težja pot, ki sem si jo sama izbrala. Ker je lažje zaupati in prosti nekoga drugega, da te bo rešil iz zagate. Malo težje pa se je opogumiti in priznati, da si najlažje in največ lahko pomagaš prav sam. Če samo zaupaš vase...
In tu nastopi moja vera vase. Vera, da če si bom sama pomagala, mi lahko pomaga tudi nekdo drug. Če si sama ne pomagam, mi ne more nihče. Pa če se še tako trudi. Če se sama odločim, da ne bom srečna mi ne more nihče pomagati.
In tukaj nastopi moja bolečina ob izpolnjevanju raznih popisov. Sama sebe ne smatram kot ateistko. Vem, da trdno verjamem v načela in nauke, ki sem si jih sama postavila. Zato mi ni ušeč, da ne obstaja možnost, kjer bi lahko postavila svoj križec. Ker sem že pri petnajstih, ko sem imela prvič sama pravico sodelovati na popisu prebivalstva izrazila mnenje do tega vprašanja.
Ker se pač ne najdem v nobenem odgovoru. Zato izberem dejstvo, da sem v očeh države pač ateist. In pika.
In zato mi ni več, da me neznanci na vlaku in ulici sprašujejo katere vere sem, če potem mojega odgovora ne vzamejo enakovrednega tistemu, ki odgovori da je kristjan. Ker mi potem vsi razlagajo kako bi mi njihova vera lahko pomagala in spremenila moje življenje.

Najlepša hvala, vendar ne rabim. Verujem. Vase.
Mar ni to dovolj? Ni to tisto po čemer hrepeni vsak človek?

Labels: filozofija, življenske resnice in spoznanja