Moj mali prostor

November 29, 2007

Čigavi so pravzaprav pločniki 19:18

Danes sem, tako kot že vsak dan v zadnjih dveh letih, peš romala iz železniške do faksa. Lušen sprehod. V 20 min se lih lepo zbudiš in zbrihtaš za predavanja.
Ampak danes sem imela prav lep sprejem pred ministrstvom za obrambo (in tukaj zanalašč pišem z malo začetnico, ker jih od danes naprej preziram. res).
Kot že rečeno, vsak dan romam po pločniku ob Vilharjevi mimo omenjenga objekta do faksa. Včasih srečam kakšnega vojaka... včasih jih več stoji pred vrati... ampak to kar se mi j zgodilo danes. Tega jim pa ne oprostim.
Pridem čez semafor in na pločniku srečam prvega vojaka. Ker se mi simpatični dečko nasmeje in me lepo pozdravi, mu odzdravim in že hitim naprej mimo drugega vojaka, ki me ustavi in začne hrulit name.
Da kaj se grem, da kje hodim (hm... po pločniku), da to pa tko ne gre, ogrožam varnost, pa da če sploh vsem kdo pride (hm... ne. I don´t really care. jst grem sam mim po pločniku).
Ful sem bla jezna, ker itak niti nikjer ni bilo nič označeno, da bi se mogla komu izognit al pa umaknit, pa tud ne vem kateri visoki vojaški riti naj bi se umikala. Ceste so javne, predvidevam, da pločniki tud. Pa tud vem, kje stojijo table o območjih posebnega pomena, in ne, ni jih na pločniku.
Mal prijaznosti pa jim tud ne bi škodlo. Če bi me lepo opozoril in prosil da se prestavim na drugo stran ceste na pločnik, bi to mogoče še storila. Tako pač ne.
Si pa ne predstavljam, kaj bi omenjeni gospod naredil z mano, če bi me mogoče malo zaneslo, in bi mi noga stopila na travo, ki vodi k ograji.
Najbrž bi me zaprli kot najhujšega državnega sovražnika.
Kar sprijaznimo se, če meter šestdeset visoka blond punca, ki jih po pravici ne kaže več kot šestnajst, res predstavlja tak problem, potem predlagam, da naj drugič, ko dobijo velepomemben obisk, zaprejo celo vojkovo, vključno z vsemi faksi v bližini. Da bodo tuji državniki vedeli, da pri nas ni heca. Da smo obični državljani itak vsi po vrsti potencialni teroristi.

Labels: pissed of