Moj mali prostor

January 18, 2008

Take off your mask 22:36

V svetu blogov obstaja stvar, ki se ji reče anonimnost. Eni se je bolj poslužujejo, drugi se jo malo manj. Moj virtualni svet se ne razlikuje veliko od mojega resničnega sveta. Na internetu nimam lažnih identitet, ne skrivam se, ne pretvarjam.
V resničnem življenju imam ravno tako slabe kot dobre dni in moj blog je vsaj delni odraz teh občutij.
Vendar pa me anonimnost drugih in njihova želja po le tej ne moti. Vesela sem vsakega komenarja, pa čeprav mi napišeš samo, da se motim. Zato dopuščam anonimne komentarje, čeprav so me ljudje že prepričevali v nasprotno. Pustim jih zato, ker mogoče bi nekje nekdo rad pustil mnenje, stavek ali pa samo besedo ... pa ne bi mogel ali pa ne bi želel drugače
Vendar pa danes rišem mejo anonimnosti na svojem blogu. Ker me motita dve stvari.
Prva so ljudje, ki me poznajo, vedo kje živim, katerega zobarja imam, kje rada spijem jutranji kavico ter koliko bratov imam. Vendar pa se ti ljudje o mojem življenju ne pogovarjajo z mano v mojem realnem življenju, pač pa mi puščajo anonimne komentarje. In se še naprej obnašajo, kot da ne vedo nič o tem.
Občutki ob tem so sila neprijetni, ker se ti zdi, kot da nekdo spremlja tvoje življenje in te opazuje, ti pa ne veš kdo je in ne veš s katerega kota te opazuje.
Druga stvar, ki je ne maram je žaljenje in zmerjanje mene. In kot avtorica bloga si dopuščam pravico, da v celoti cenzuriram anonimne komentarje, ki me žalijo.
Lahko je biti pameten, če si anonimen.
Jaz stojim za svojimi besedami tudi ko nisem.
Snemite svoje maske in ne bodite samo voayerji. Ker je občutek veliko boljši.

Komentarji so z namenom izključeni. Prosim ne trudite se komentirati postov, kjer so komentarji zaklenjeni. So samo zaradi nestrpnih komentatorjev.

Labels: pissed of