bi rekla zdaj že moja nekdaj dobra prijateljica.
Torej, ko se zaprejo ena vrata, se odprejo tri okna pravim jaz. Po prvem neuspelem razgovoru, opisanem v enem mojih bluzenj, kjer so se najbrž odločili, da sem premalo ambiciozna pri izpolnjevanju neumnih vprašalnikov, sem torej poskušala srečo drugje.
In našla boljše delo. Ki je tudi razlog, da me zadnje dni nikjer ni. Ampak človek res težko najde veselje v pisanju, če je cel dan obkrožen z njim, ponoči pa povrh vsega še sanja o vseh nedokončanih semiarskih nalogah.
Faks se počasi pribižuje koncu, še maaaaaaaaaaaaloooooo... pa bo. Ampak pred koncem pa še en teden relaksacije v smislu študentskih žurov. Če me kdo opazi naj me pocuka za rokav. Da ne bo kdo rekel, da me nikjer ni.
Labels: faks, še vedno bluzim