Pisanje me sprošča in mi puca dušo. Ampak vsake toliko časa obstane, ko ugotovim, da me brer kdo, ki mi veliko pomeni. In neham pisati.
Trenutno pišem predvsem prošnje za delo. Kako mi je to nadležno si težko predstavljate, mogoče pa ste tudi sami na istem, ko se je najhuje vsiljevati nekomu. Ampak hej, kej denarja ne bi škodilo, ko pa imam miljontisoč želj in planov. Pisanje prošenj je izgleda uredu samo če ga primerjam z najbolj nevšečnim vprašanjem na razgovoru.
Kaj pa vi lahko ponudite temu podjetju?Hja, ponavadi svojemu delu prepustim večino prostega časa, misli in živcev. Samo to najbrž ni tisto, kar bi radi slišali.
Pisati ali ne pisati? Jaz bom še pisala, če me pa kdo bere, pa tudi ok ;)
Labels: še vedno bluzim